V septembru smo učenke in učenci 9. razredov matične šole Stična in obeh podružničnih šol iz Višnje Gore in Zagradca obiskali Muzej 1. svetovne vojne v Kobaridu. Tako smo v naravi spoznali posledice soške fronte; hkrati smo zaključili naše raziskovanje o sledeh te vojne v naših krajih z naslovom Poslala ti bodem kruha pa mesa, tobaka pa nimam več.
Muzejsko zbirko smo si ogledali v prostorih Mašerovega kmečkega dvorca iz 18. stoletja. Vodiči so nam na maketi najprej predstavili območje, kjer je potekala devetdeset kilometrov dolga fronta in se je dotaknila tudi tam živečih Slovencev, njihovega naravnega in kulturnega okolja. Zapustiti so morali svoje domove, postali so begunci zaradi bojev, ki so potekali na tistih območjih. Kolo zgodovine se vrti; tudi danes ljudje bežijo pred vojno, le da z drugih koncev sveta v dežele, kjer slutijo človeka vredno življenje.
Sprehod skozi sobe, kjer so prikazani delčki »življenja« vojakov na fronti, nas je pretresel. Spoznali smo, da so to bili ljudje, ki so si želeli domov, da bi videli in objeli svoje matere, očete, žene, otroke, pomladi čutili kipečo zemljo, ki je čakala na njihove pridne roke, na novo seme, ki bi v jeseni obrodilo bogate sadove … Minila so dolga leta, preden so se samo nekaterim izpolnila skrita in tako človeška hrepenenja. Mnogi so ostali na okoliških strminah, v kavernah, vojaških pokopališčih … označeni samo z imenom. Spopadali so se z mrazom, izčrpanostjo, boleznimi, lakoto. Velikokrat so jih reševali paketi s hrano in toplimi oblačili, ki so jih dobivali od doma … in pismi, ki so jih pisali svojim dragim. Med strogo pregledano vsebino so vendarle lahko poslali tudi del sebe in svojih misli na domače. Tega ni mogel izbrisati nihče.
Nekaj ur, preživetih na Kobariški poti, kostnica padlih italijanskih vojakov pri cerkvi sv. Antona nas je prepričala o nesmiselnosti umiranja v vojnah. Hkrati smo si zastavili tudi vprašanje, koliko sploh lahko ljudje vplivamo na podobne dogodke. Zgodovina namreč kaže drugače!
Ustavili smo se v Vrsnem, rojstnem kraju Simona Gregorčiča, ki je napovedal gorje ob reki Soči. Ogledali smo si njegovo rojstno hišo, podoživeli nekatere njegove pesmi, lepoto kraja in okolice, njegovo hrepenenje po neizpolnjeni ljubezni. Danes se ne čudimo več, zakaj si je tako želel »nazaj v planinski raj«.
Slap Kozjak! Mogočen, skrivnosten, a hkrati tako vabljiv in nedosegljiv. Zdelo se nam je, da nas je »očistil« pogleda na skoraj neprehodne poti, ki so jih premagovali vojaki na soški fronti, na njihove poškodovane obraze, podpise na starih lesenih vratih, fotografije, križe, orožje … In prav je tako. Mladost se mora oprijeti življenja, načrtovati prihodnost, sanjati o lepem in boljšem svetu.
Zapisala: Zlata Kastelic, prof.