»Jelka, ali zase nimaš klobuka?« je vprašala sestrica Anka. »Ne potrebujem ga. Imam dežnik in moj dežnik je lahko balon. Z njim lahko odletim kamorkoli,« je navihano odgovorila Jelka.

V torek, 7. 10. 2014, je Jelka z dežnikom priletela tudi med naše najmlajše na matični šoli in tako pričela tehnični dan. Skupaj zbrani smo sprva prisluhnili njeni zgodbi in se čudili njenemu potovanju v Klobučarijo. Najbolj zanimivo Jelkino ravnanje je bilo, ko je jeznim staršem, še predno bi bili hudi nanjo, podarila takšne klobuke, da so v trenutku pozabili na svojo jezo. Po poslušanju zgodbice so na vrsto prišle naše ustvarjalne spretnosti. S pomočjo marljivih učiteljic in vzgojiteljice smo izdelali Jelko z letečim dežnikom, jezne obraze Jelkinih staršev, izgubljeno rdečo žogo, potok, mestne hiše, Ljubljanski grad in Klobučarijo. Po uspešno opravljenem delu smo izdelke razstavili v prav takšnem zaporedju, kot so predstavljeni v zgodbi. Izdelki krasijo naše igrišče pred igrali.

Predragi starši, ko si boste ogledali naše izdelke in če vas v tistem trenutku pograbi kakršnakoli jeza, si lahko odtrgate klobuk v naši Klobučariji. Jelkinim sorodnikom so prav klobuki pripomogli, da se je na njihov obraz prikradel nasmeh.

T. Črnivec