smo prebrali na dopisnici, ki jo je neki vojak poslal s fronte svojim domačim. Seveda to ni bilo res, besedilo je bilo že napisano, vojaki so ga le podpisali.

Učenke in učenci devetih razredov OŠ Stična smo v septembru obiskali Muzej 1. svetovne vojne v Kobaridu. »Mineva sto let, kar se je začela ta nesmiselna morija, povzročena s strani tistih, ki želijo deliti ozemlja in kapital – tudi danes, žal, ni nič drugače,« so zapisali nekateri v svojih vtisih o obisku muzeja.

Kaj smo videli?

• Frontne linije v Krnskem pogorju.
• Življenje in bojevanje v visokogorju: pretresljive so bile zime, saj so bile kot v Sibiriji; poleti pa je zmanjkovalo vode … tovorili so jo po t.i. »mulatjerah«.
• Opremo vojakov in življenje v predahih med ofenzivami: uniforme so bile volnene – ko so se zmočile, so bile težke in vojaki so se v njih komaj premikali.
• Medicinska oprema ni bila primerljiva z današnjo, pa vendar so kirurgi s svojim znanjem in požrtvovalnostjo rešili mnogo življenj.
• Črna soba: Pojavilo se je vprašanje, kam s trupli? »Pomagale« so podgane; drugi dan po bitki so ostale samo še kosti!!!

–        Čudež pri Kobaridu – 12. bitka, ko je avstro-ogrska vojska premagala italijansko – posledica – ogromno mrtvih italijanskih vojakov – posmrtni ostanki v kostnici v Kobaridu.

Kaj je večino učenk/učencev najbolj pretreslo (zapis po opravljenih intervjujih):

• Skoraj brez obraza so nekateri živeli po vojni še deset let – a nihče se ni zmenil za njih – za ljudi so bili »spački«.
• Podgane na truplih.
• Katastrofalna higiena.
• Vrata iz zapora – podpisi tistih, ki se niso več hoteli bojevati.
• Decimiranje – ustreljen je bil vsaki deseti – kljub temu, da ni sodeloval v uporu.
• Najmlajši udeleženec na fronti: 12 let. Najstarejši: 65 let.
• Uporaba bojnega plina. Tudi maske niso pomagale.
• V vojno je bilo vključeno tudi zaledje.

Naj povemo še to, da je ta vojna prinesla ženskam emancipacijo: skrbeti so morale za življenje družin, oskrbovale so vojake na fronti in vse to jim je prineslo več samozavesti in zavedanje sebe!

Ta dan se nismo ustavili samo v muzeju; podali smo se še na Kobariško pot, v Muzej sirastva in v Vrsno, kjer se je rodil »Goriški slavček«.

Urnik je bil naporen, a to je tudi cilj celodnevnih ekskurzij – spoznati in videti več! Saj menda zaradi tega ni bil kdo prikrajšan za malico ali kakšno drobno radost, ki spremlja otroke na takih druženjih?!

Zlata Kastelic, prof.