V četrtek, 9. maja 2013, nas je na podružnični šoli v Višnji Gori obiskala pesnica Marija Pilko. Učenke sedmega razreda, ki v tem šolskem letu obiskujemo dodatni pouk slovenskega jezika, smo ji ob kavici zastavile nekaj vprašanj, ki se navezujejo na njeno življenje in delo, na koncu pa nas je vse razveselila s podarjeno pesniško zbirko »Vse je ljubezen« in osebnim posvetilom v knjigi.

Kakšno je bilo Vaše otroštvo?

Že pri dveh letih sem izgubila starše, zato so me dali v rejo, kjer sem bila do dvanajstega leta. Nato sem živela pri teti, pri kateri sem morala opravljati vsa kmečka opravila. Moje otroštvo zato ni bilo rožnato.

Kaj Vam je najbolj ostalo v spominu iz otroških let?

Najbolj mi je ostala v spominu paša živine. Takrat sem bila sama in sem lahko na skrivaj prebirala knjige.

Kje ste obiskovali osnovno šolo?

Osnovno šolo sem obiskovala v Prečni in Podzemlju.

Ko sem bila stara dvanajst let, sem morala šolske klopi za nekaj časa zapustiti, ker sem morala opravljati dela dekle. Kasneje sem jo dokončala in zaključila še srednjo ekonomsko  šolo ter se zaposlila.

Kateri je bil Vaš najljubši učni predmet?

Moja dva najljubša učna predmeta sta zagotovo bila slovenščina in zemljepis.

Ali ste radi hodili v šolo?

Seveda, saj sem se rada učila in mi takrat ni bilo treba opravljati trdega kmečkega dela.

Pesmi sem začela pisati, ko sem imela dvanajst let. Spomnim se, da sem na paši s paličico zapisovala verze na tla (v posušeno blato). Svoj zvezek, v katerega sem pisala pesmi, sem kupila z denarjem, ki sem ga zaslužila s pobiranjem polžev.

Kdaj ste izdali svojo prvo pesniško zbirko?

Prvo zbirko pesmi »Ko bi mogla« sem izdala leta 1990, drugo zbirko pesmi »Vse je ljubezen« pa leta 2002.

Kje vse ste objavili svoje pesniške stvaritve?

Pesmi sem objavila v Dolenjskem listu, Belokranjcu, raznih zbornikih, v reviji Mentor …

Od kod črpate snov/motive za Vaše pesmi?

Snov za moje pesmi črpam iz življenja, narave, bolečine. Pisanje pesmi me namreč osvobaja in mi vsekakor pomaga prebroditi težke trenutke, s katerimi se vsak človek sooča v svojem življenju.

Kdo je Vaš pesniški vzornik?

Moji vzorniki so vsekakor France Prešeren, prav tako pa tudi Severin Šali in Mila Kačičeva.

Ali pišete tudi pesmi za otroke?

Da. Napisala sem eno zbirko pesmi »Škratki«, ki pa sem jo namenila samo svojim vnukom. V njej sem objavila tudi zgodbice iz svojih otroških let.

Ali nam lahko zaupate, kako se rodi Vaša pesem?

Moja pesem se rodi kjer koli in kadar koli, ne glede na to, ali ali je dan ali pa noč. Včasih se mi prikrade celo v sanje. Vedno imam pri sebi kakšen list papirja in svinčnik, da si verze takoj zapišem.

Kako bi opisali sebe kot pesnico?

Sem preprost človek, ki obožuje pisanje pesmi, poezija pa je moja zvesta prijateljica. Pesem me vedno posluša brez izgovora. Ko izdam knjigo, se počutim tako, kot bi rodila otroka.

Kakšen je Vaš moto?

Biti skromen, pošten, zadovoljen z drobnimi radostmi.

Katera je Vaša najljubša pesem?

Moja najljubša pesem je zagotovo pesem »Morala sem bosa«, ker je v njej precej avtobiografskih prvin in me spominja na vse, kar sem v svojem življenju doživela in pretrpela.

Kaj Vas je privedlo v Višnjo Goro?

Na Čandkovo domačijo v Višnji Gori sem se z družino preselila leta 1995, ker se mi je Ljubljana (v kateri sem prej prebivala) zdela preveč hrupna. Svoja otroška leta sem preživela na podeželju in rada imam zelenje okoli sebe, česar v Višnji Gori zagotovo ne manjka.

Kljub upokojenskemu stažu ste še vedno izredno aktivni. Kaj vse počnete v svojem prostem času?

Organiziram likovne razstave, kulturne večere s predstavitvami knjig, delavnice ročnih del, obiskujem pa tudi tečaj angleškega jezika.

Za kateri poklic bi se odločili, če bi znova poleteli v preteklost?

Če bi se še enkrat vrnila v pretekla leta in če bi mi bile okoliščine naklonjene, bi zagotovo postala učiteljica likovne vzgoje.

Kakšno je Vaše sporočilo za naše učence?

Učite se zase, saj vse v življenju enkrat pride prav.

Pripravile: Veronika Groznik, Janja Obolnar, Ajda Ramšak, Erna Žilić, 7. razred,