21. maj, 2012
Končno smo dočakali današnji dan odhoda v Fieso. Žal je ravno ta konec tedna zbolela Nika iz 7.b, tako da smo se izpred šole odpeljali brez nje. V pozdrav nam je pomahala peščica staršev in že smo se peljali proti morju.
Dom ima s hriba razgled na morje in z doma je bil lep razgled na nas. Ko smo v hrib tovorili težke potovalke nam je bilo prav malo mar za razgled na karkoli. Morebiti smo prav zato pozabili na pritovorjeno malico. So nas pa nanjo opozorile srake, ki so se je hvaležno lotile, gotovo jim bomo ostali v ljubem spominu. Pred srakami rešene sendviče so tik pred kosilom pomalicali učenci, katerim je šlo kosilo čez dobre pol ure prav tako v slast. Je bilo pa očitno, kateri starši so dobro založili s prigrizki svoje otroke-tem ni bilo mar ne sendvičev, ne kosilo.
Sobe so lepe, v njih so se dekleta že nekajkrat preoblekla. Tako opazujemo nekatera v kratkih hlačah, druge z jopicami in puloverji, nekatere celo večkrat v obeh variantah.
Odpravili smo se na fuzbal, a nas je ploha pregnala z roba igrišča nazaj v jedilnico, kjer v veselem vzdušju potekajo kvartopirske in druge družabne igre. V naslednjih urah nam dobre volje ni pokvaril niti naliv. Vilma, Gala in Hana so se slikale kot pravi fotomodeli, velika skupina fantov je igrala fuzbal kot profesionalci, del dekliške skupine pa je razmišljal kako bodo zadnji v lokostrelstvu.
Naliv je skupinico fantov navdušil nad gospodinjstvom, saj je v sobi s strešnimi okni nastalo naravno jezerce. Zdaj vedo, da je okna treba zapreti, ko sobo zapustiš. Za večerjo bodo hrenovke, veselimo se jih bolj kot po zimi dedka mraza – morski zrak nam je vsem odprl apetit.
Strateške odločitve (za večerni pohod-zadnji par suhe obutve ali že premočene podložene s papirjem?) so bile lažje za tiste s Pii podobno številko čevljev, kajti deklica je s seboj vzela dovolj rezervnih parov za vsako stonogo. Med večernim obhodom Pirana se je marsikdo glasno spraševal o smislu in namenu vseh teh stopnic, mnenja so bila složna, kot če bi govorili o domačih nalogah. A obrazi so bili vseeno nasmejani, med otroci so se kresale nove vezi in simpatije. Strah pred nočnim nemirom je bil odveč, vse je spalo še pred deseto. Manjkal je le Andraž. Po posvetu s peščico budnih otrok smo ga le našle spati pod! posteljo .
22. maj, 2012
Zjutraj nas je pozdravilo sonce pa tudi domski učitelji, ki so nas odpeljali na jutranjo telovadbo ob obali. Dejana žal tudi to ni dovolj zbudilo, pred čelo so mu skočila vrata. Z učiteljico sta dopoldanski čas preživela v ambulanti, kjer je Dejan junaško prenesel tri šive na arkadi. To so mu najbolj iskreno zavidali višnjegorski fantje, ki so medtem vedno bolj nejevoljno premagovali klance na 12km pohodu od Fiese, do Strunjanskih solin, preko Portoroža in nazaj. Čestitke gredo predvsem Gregorju, ki je pot premagal v Crocsih (ker Pia nima čevljev št.44). Najpopularnejša Portoroška zanimivost je nedvomno Mercator, ki prodaja čips. Tega so otroci nakupili v industrijskih količinah, učiteljice pa smo se razvajale s sladoledom. Matej se je izkazal za spretnega poslovneža, izposodil si je evro, z njim hazardiral in z vilicami iz kupa nagrad prijel in izvlekel mp4 (dekliške barve 🙁 ). Po kosilu so Leon, Vid, Jure in Matic svoj brlog spremenili v vzorno pospravljeno sobo. Da bi ne pozabili kako se to naredi prav pa so še pometli okolico doma.
Vseh 59 učencev smo razdelili v 10 delovnih skupin in prav v vseh skupinah imajo glavno besedo dekleta. Fantje jih upoštevajo da je veselje. Le Jure se je za trenutek izmaknil poveljstvu Nastje in Neje. Potep po rezervatu je namreč vodil mimo sladolednice in Jure vedno zvesto sledi sladkemu vabilu, s tem pa je skupini prislužil minus točke. Zadnja naloga je zahtevala štetje domskih stopnic. Tim je prav teh sit do solza, danes ponoči ga bo v sanjah preganjala številka 70.
Breženka je potihnila in zaspala. Čez dvajset minut se nam je dvignila kurja polt, ježili so se lasje ob pretresljivem dekliškem vreščanju. Na poti do kopalnice je Neža srečala pošast! Na pomoč je takoj priskočil zaščitniški vitez Matija in hrabra, oborožena učiteljica. Medtem ko je Matija miril histerična dekleta, je Štefka z veščim, dobro namerjenim udarcem metle pokončala strašnega ščurka. Od tega trenutka dalje Štefka in njeni fantje vedno hodijo na začetku kolone in vsi se počutimo varni. Med ščurki pa se je razvedelo,čeprav vsi pozorno gledamo, ni niti enega nikjer več, sploh ne v Štefkinem nadstropju. Po zajtrku učitelji vzamemo škatle z mobiteli in učenci spominjajo na vesele putke, ki čakajo zrnje. Ob tem je še vedno pred mojimi očmi Pablo v večerni izdaji, brez očal in z mokrimi, počesanimi lasm: po dnevi kuštrav fant, čez noč pravi gospod.
23. maj, 2012
Na jutranjem sprehodu in ogledu piranskih znamenitosti smo splezali na obzidje, od tam je si je učiteljica Blanka s ptičje perspektive ogledala svojo jutranjo tekaško traso. Nekaj deklet se je navdušeno ponudilo, da se ji jutri pridruži (čeprav ob 6h zjutraj) in kmalu olimpijska ekipa, OŠ Stična in ravnatelju v ponos. Kdor si je želel in še ni porabil vse žepnine, si je lahko ogledal obnovljen akvarij. Približno deset nas je bilo, ki smo tam videli kovača, ki ima frizuro kot Nejc Gregorin. Že tako poškodovan Dejan je preblizu kazal s prstom na morskega psa, ki pa ga je na srečo zgrešil. Morski listi so čudovite živali, pa tudi malo žleht. Niko je eden pošprical s plavutjo. Hecno je bilo tudi ime najbolj pisanih rib, reče se jim knez (kot razredničarki). Pa če niste vedeli, morene niso strupene, le packarija, ki se drži njihovih zob je. So pa naši učenci izobraženi, v akvariju je bilo pogosto slišati: »To smo mel u testu«. Po poti nazaj smo opazovali meduze in za naravovarstvenike so se izkazali Andraž, Matej, Matic in Dejan, ki so nasedle skrbno metali nazaj v morje. Dekleta pa so vesela, kajti danes imamo sonce one pa polne potovalke oblekic, hura! Morda bo še kdo noge namočil …
24. maj, 2012
Včeraj popoldan so noge in roke namakali v morje prav vsi. Najprej zaradi šolskih nalog, potem zaradi reševanja meduz, na koncu pa sta kar oblečena v vodo skočila najprej Jure, takoj za njim pa še Gregor. Vsi so navijali, jima ploskali in se pripravili, da jima bodo sledili. S seboj pa imajo tečne učiteljice, ki so zapovedale suhi trening, oba pingvina pa poslale pod topel tuš in v suha oblačila. Dotlej prisrčni odnosi med učitelji in učenci so bili s tem nevarno ogroženi, krizno stanje smo rešili z diplomacijo. Z mislijo na trudne otroške noge so zvečer imeli otroci na izbiro večerni sprehod ob obali v sončni zahod v Piran ali pa malo tekanja za žogo in ogled filma. Če bi stavili, bi učitelji izgubili. Nihče si ni mogel misliti, da bodo skoraj vsi učenci, po vseh jamranjih nad pohodi, rajši šli v Piran. Pa sploh ne zato, ker je na Prvomajskem trgu znamenitost trgovinica, ki je odprta do devetih. Deklice so se mazale, česale in lakirale nohte, dekliška solidarnost pri menjavi lepotilnih pripomočkov je bila na nalezljivi ravni, tudi nama z Jožico se svetijo nohti. Matija je vzel s seboj celo zvočnike, tako da smo poplesovali v turističnem tempu. Nedvomno smo bili ljubki, vsi mimoidoči se nam prisrčno smehljali. Prav ponosne smo bile na učence, ki so se brez naših navodil brez izjem pripravili tudi na nepričakovano ploho, dežnike so posodili tudi nam. Tudi Štefkina ekipa je medtem uživala pred domom, zdaj je toliko v nogometu, da jo bomo navdušile za prekvalifikacijo v sodnico.
Zjutraj sem se odločila, da učenk za jutranji tek ne bom zbudila, melo me je skrbelo, ker pač nisem izobražena športnica. Vendar me Klara že pripravljena čakala, Neža je odpovedala, ker se je odločila izkoristiti jutro za umivanje las, Tina pa se je hitro obula. Tekle smo trojke ob šestih zjutraj in zmagale smo, barvo me! Jutri nas bo po napovedih vsaj dvakrat več.
Glasujte za fotografijo najljubkejšega fanta: Domen z ogromnimi modnimi očali in dežničkom proti sončnim žarkom je gotovo trendsetter, ampak kaj ni blizu tudi nasmejan Tim z rdečim cvetom in Andražem? Pa še en nepovezan trač: imamo uradno potrjeno obojestransko simpatijo. Več ne izdamo. Bo pa danes ples in morda objektiv ujame zanimivo podrobnost v nami.
Ker se kopajo turisti in pa učenci še ene druge šole, bomo danes, ko ni vetra in so učenci namerili 29 stopinj zunaj in 19 stopinj v vodi manj tečne tudi me. Ker se bodo itak zmočili na kajakih naj, kdor si upa, gre v vodo tudi čez kolena.
Na kajakih se je glasno skandiralo ena, dve, ena, dve in številke so premamile matematično učiteljico Jožico. Brez oklevanja je bojevito prisedla v naslednjo skupino kajakašev in ti so šteli ena, dve, tri, štiri….do deset in od začetka, kot se za sedmarje spodobi. Nasmejana, zadovoljna in nevarno obarvana je s svojo ekipo priveslala na cilj, trdno odločena, da bodo naslednjič vadili kvadrate in korene in da bo naslednjič prav kmalu. Poglejte jo, prej in potem: je to žar števil, andrenalina ali obojega v njenih sončnih očalih?
Plesali, noreli in skakali so vsi (prav vsi!) učenci, razen dveh deklet. Matija je učiteljico Štefko obrnil na polko, Jožice ni bilo težko preprosit, ko pa so obljubili, da se bodo naučili angleščino je skakala tudi Blanka. Obljubljenih slik s plesa pa z učiteljske strani ne bo, nam ne dela fleš (mislite si kar si hočete). Fotodokumentacije, ki je nastala med učenci, pa ne priznamo, nismo dali soglasja.
Najbrž bo priprava na spanje danes malo daljša, pa nič zato. Jutri nas pelje ladjica, potem pa avtobus. Vsemu prijetnemu in prisrčnemu navkljub se veselimo svojih domačih, otroci vas, mi pa svojih domačih otrok. Predvidoma prispemo ob treh, čakajte nas, da ne bomo čakali vas. Če bo še kak trenutek predaha se tu oglasimo še kaj, sicer pa se vidimo jutri. Lahko noč iz Breženke.
Blanka Karanjac in Jožica Knez