Vremenska napoved je bila sila črnogleda. Fronta, ohladitev, padavine in močan veter, so nam trdih obrazov grozili meteorologi. Zagotavljali so nam težke pogoje za tek, toda mnogi smo bili le še bolj izzvani. In zato poplačani. Bližje, kot smo bili Ljubljani, bolj so se pepelnato črni oblaki umikali svežemu vetru in čez čas je tudi izza turobnega neba pomežiknila mlačna sončna svetloba. Luže so se umaknile jesenskemu pišu in če izključimo veter, smo preko zahtevnih tekmovalnih razmer presedlali na veliko bolje. Ko pa dodamo še ples živo barvnega listja, ki se vrtinči v vetru, sončne žarke tipičnih toplih jesenskih dni, dobimo naravnost fantastično vzdušje. Dobra volja se je razširila tudi na organizatorje, ti so se letos odločili kljubovati zunanjim dejavnikom ter si zadali podvig, zgodovinski v vsej 23-letni tradiciji- želeli so pridobiti zlati znak Mednarodne atletske zveze. Ta bi največjo slovensko rekreativno tekaško prireditev uvrstil med elitnih 100 najboljših maratonov širom planeta in majcena država s še manjšim mestecem Srednje Evrope bi se zasvetila na »must-go« tekaškem zemljevidu. Naslednji dan sta z dežjem padla oba maratonska rekorda, pa tudi zmagovalci 21-ih in 10-ih kilometrov dolgih tras so upravičili svojo častno številko ena.
»Maratonec!« Med zbranimi se zasliši spoštljivo šepetanje. 42, 195 km dolga pot k samemu sebi res ni lahek nedeljski sprehod, ampak priznajmo, si, da cilj ni nedosegljiv. Če seveda premoremo pravo mero potrpežljivosti, naprezanja in vztrajnosti, zato lahko rečemo, da so bili v nedeljo vsi sodelujoči veliki zmagovalci. Kakorkoli, začeli smo na začetku. Dan pred tem je svoj trud in veselje do gibanja širil nadobuden naraščaj na svoji lastni različici te kraljevske discipline kraljice športov. Na sporedu je bilo Prvenstvo Slovenije za osnovne in srednje šole v uličnem teku.
Najprej so se na progo zakadili najmlajši. Komentator je sicer venomer ponavljal, naj bodo previdni in naj upočasnijo, a tako ali tako ga noben od količkaj zavzetih cicibanov ni poslušal.
Takoj za tem so sledili teki starejših kategorij. Zdaj se je šlo zares, za merjen čas, in predmetni stopnji ni nihče več govoril, naj gre počasi. Mrzlica za startno črto, nervoza med dolgim čakanjem na start, brzdanje presežka energije, dreganje v stegenske mišice, še zadnji poskoki. Globok vdih, koncentracija in pok startne pištole, ki oznani novo dobo. Čas se za večni trenutek ustavi, prekine ga dir. Stotine nog se poženejo v mesto, množica pa se kaj kmalu razvleče v vse daljšo in ožjo kačo tekačev, na čelu te se že bijejo bitke za medalje. Z vsakim korakom bližje cilju, a tudi vse bolj proti maratonskemu zidu. Proti koncu so noge že pošteno težke, pečejo, svoje opravi mlečna kislina na tej točki se odloča zmagovalca. In glej, le še ovinek ali dva, vse glasnejše in bolj zgoščene trume ljudi izza varnostnih ograj vzklikajo ter bodrijo utrujene tekače. Hrup te po modri preprogi kar ponese do cilja, kjer z depresivno grimaso šele pride na plan kljubovanje človekovih meja. Strah se razblini, vse dvome in strahove odpihne jesenski veter, ostane le še čista, telesna bolečina, tresoče noge, otežen dih. In zadovoljstvo nad samim s seboj. Kaj kmalu zadihana telesa in od bolečine spačene obraze zamenjajo široki nasmehi ter vsak od tekmovalcev se do ušes nasmejan pomika proti svojim učiteljem, domačim. Omamljeni in do konca zastrupljeni s tekom. Norci, si je kdo rekel.
Učenec dobi še maratonsko majico spomladansko zelene barve, ki pripade vsakemu in zdaj se kot zadovoljni tekači prepustimo druženju. Tekmovali smo pošteno, športno, v dobro srčno-žilnega sistema in kot se za mlade spodobi, nam je bil tek igra. Naj tako ostane čim dlje. Slabo voljo prejšnjih dni je spral dež, sonce je obledelo še zadnje čemernosti in po dobro opravljenem tekmovanju uživamo v začetku počitnic, ki se ne bi mogel začeti bolje. Vsekakor maratonske vrednote koristijo vsakomur. Prepričana sem, da bo svet boljši, ko bomo ljudje vztrajni, borbeni, preudarni, predani svojemu početju, ko nam bo mar za svoje zdravje, čisto okolje in ljudi okoli sebe. Ne boste verjeli, tekači smo užitkarji, pravi hedonisti. Obljubim, le poskusite in ne bo več poti nazaj.
Zoja Peteh, 9.b
