Danes je bilo malo drugače. Po celi seriji mednarodnih atletskih tekmovanj za starce (one nad 20 let), kot so balkanska, evropska, svetovna prvenstva in sredozemske igre v letošnji sezoni, smo na vrsto prišli še šolarji na ekipnih atletskih tekmovanjih. Po junijskih posamičnih prvenstvih, kjer so se odlikovali posamezniki, je zdaj napočil čas še za ekipo kot celoto, za šole, ki so se merile družno.
Zbudili smo se v deževno, turobno ponedeljkovo jutro. Prvi vtis tako ni bil vrhunski, a kaj, ko pa res ni največji užitek teči po lužah, ki zastajajo na tartanu ali skakati na razmočeno blazino. Kakorkoli, proti osmi uri zjutraj, ko smo krenili izpred šole, so se sončni žarki že sramežljivo zasvetlikali izza sivih oblakov in nas čisto nežno pobožali po vlažnih licih. Ob podpori vremena se je motivacija dvignila in nas pripravila nasproti prihajajočega podviga. Na poti je že začela pritiskati trema, najprej čisto po malo, sčasoma pa se je kopičila in stopnjevala, kar že dušila in svoj vrhunec doživela v zadnjih trenutkih pred startom, zaletom, sunkom
Zdaj je pravi čas, dober pripravljalni zalet, misli naostrene kot pravkar nabrušen nož iz zgornjega kuhinjskega predala, energijo usmeri v eno točko. Gib naj bo dovršen in eksploziven, vreči z vsem svojim telesom je ena stvar, ampak suniti ali zalučati s svojim srcem vred, no, to je pa že nekaj povsem drugega.
Nekaj aktivacijskih šprintov, kratki ogrevalni poskoki, še zadnji predkloni vse do tal. »Na mesta,« vdih, nadzorovano tresenje in tapkanje po kvadrih, tudi tu kar lepo sproščeno in predano. Čakanje. »Pok!« in teci, teci le kolikor te nesejo noge. Nadzoruj tehniko, predvidi pravo taktiko, in ciljna ravnina, zdaj iztisni še zadnje atome moči. Bravo!
Tudi pri skakalcih (pa ne pri tistih puščavskih primerkih, ki so mimogrede skakači) je zalet ključnega pomena. Mora biti ustrezno namerjen in po tem diktatu tudi izveden, sledi mu krepak, lahek odriv na pravem mestu ob pravem času. Še hop čez letvico ali prek oznake prejšnjega osebnega rekorda, to se razume ponoviti še dvakrat. Poklon vsem!
Vsekakor pa ne smemo pozabiti na stiške športne učitelje, ti nas čez leto usmerjajo in vodijo ter nam res pomagajo do boljših rezultatov, s praktičnim nasvetom ali dobronamerno kritiko. In na šolskih prvenstvih se zlasti pri netreniranih tekmovalcih zares vidi Vaše, kot kaže zelo uspešno delo. Hvala!
Skratka, če povzamem, še celo učitelji so zadovoljni z letošnjo generacijo (kar je sila redek pojav). Fantje so postali področni atletski podprvaki, dekleta pa so odslej lastnice titule najboljših v grosupeljski regiji in bodo svojo pot nadaljevala na finalu osnovnih šol. Poudariti velja še, da je to naravnost izvrsten uspeh za našo šolo, kjer je glavnina atletov in atletinj še vedno vse, kar zmore in zna, pridobila pri urah športne vzgoje ali prek radodarne matere narave.
Če dobro pomislimo, imamo sprinte, maratone, ovire in zalete globoko v sebi. Vsem vam želimo dober start v šolsko leto, premagajte vse zapreke na poti (tudi tiste z vodno oviro), ne pozabite, da je šola tek na dolge proge in junija »sfiniširajte« na zaslužene počitnice.
Zoja Peteh, 9. b
Foto: A. Lapanja