Prvega delovnega dne v tednu se je skupinica učencev zbrala v telovadnici, oprtana z maminimi sendviči (ki so še odmevali: »Ježešmarija, da ne boš shiral! Tole še vzemi!«), stekleničkami za vodo in športno opremo.

Tako oboroženi smo se z avtobusom odpeljali do ljubljanskega atletskega stadiona. Pripravljeni na dober tek, odličen skok, nepozaben met, na nov iztržek iz svojega telesa vsega, kar zmoremo. In po možnosti še malo več. Čakalo nas je namreč ekipno področno tekmovanje osnovnih šol v atletiki. Tega moštvenega vložka v sicer individualnem športu smo sprejeli z dobrodošlico. Vsaj sama sem, saj ekipni duh polepša katerokoli športno panogo; vsak v svoji disciplini, a skupaj kot enotna ekipa, ki vedno, ko je treba, drži skupaj.

In družba je prav gotovo najlepši del vsakega tekmovanja. Tako smo z vrhunsko motivacijo divje skakali, tekli, kot da gre za življenje, suvali in metali in stisnili še tisto malo za finale.

Na koncu je sledila štafeta, ki je nas, dekleta, sicer stala zanesljive zmage, a nič za to. Smo se pa zato veselile najvišje stopničke fantov. In prav tu gre za to: delujemo vsak pri sebi, a združeno in vsi skupaj, veseli drug za drugega kot velika, raznovrstna družina. Lepo je bilo in s prijetnim spominom smo v torek spet sedli v šolske klopi.

Zoja Peteh, 8. b