ŠVN Vojsko – 3. in 4. dan
Vsi, ki doma zvesto spremljate dogajanje na vojskarski planoti, ste že ugotovili, da se je včerajšnje poročilo izgubilo nekje med tipkovnico računalnika in medmrežjem. Ni ga bilo. To pa iz čisto enostavnega razloga. Preveč je »dogajalo« tukaj. Dan se je začel s 15 km pohodom na sam rob Idrijskega preloma, točneje na 1147 m visok Hudournik. Ne, to ni tako visok slap potoka, temveč eden izmed zadnjih vrhov, ki Vojsko ločuje od ostalega dela naše kokoške. Pogledi na dolino Gregorčičeve Soče in Trnovskega gozda so bili res osupljivi. Ampak tukaj se včerajšnji dan ni zaključil. Popoldne je potekalo v umetniško-ustvarjalnem vzdušju. Za začetek smo ustvarjali sestavljanko iz slik, po večerji pa smo bili gosti na kratki prireditvi, ki jo je pripravilo KUD Planika z Vojskega, ki že 40 let neprekinjeno skrbi za kulturni utrip te visokoležeče vasice. Naporen dan smo zaključili ob tabornem ognju in peki hrenovk ter kruha.
Četrto jutro na planoti so nas namesto sonca pozdravili oblaki. Za lep in aktiven začetek dneva smo se po skupinah odpravili na orientacijski pohod po okoliških poteh, na katerem smo morali reševati naloge, povezane z življenjem na vojskarski planoti, ter ugibati pomene besede idrijskega blagorečja. A mogoče veste, kaj pomenijo besede, kot so na primer »amríla«, »zjála«, »rajda«, »šnèkat« ali pa »rèzkat«? Teh besed ni moč najti v knjigi gospoda Toporišiča, pomen le-teh pa dobro poznajo domačini in sedaj tudi naši učenci. Da pa ne bi vse ostalo samo pri besedah idrijskega blagorečja, so nas učiteljice doma Vojsko naučile tudi – klekljati. Zdaj obvladamo osnove tradicionalne idrijske kuhinje in čipkarstva. Lačni ne bomo, zeblo nas pa tudi ne bo več. Dan smo zapolnili še s kolesarjenjem na Jelenk in ga, vsi utrujeni in polni novih vtisov, zaključili na plesu. Jutri pa bomo vse dogodivščine tega tedna delili z vami. Doma, seveda.
Pisec teksta Andraž Čeligoj, za slike sva skrbeli Irena Bregar in Urška Petek.
Lepo vas vse pozdravljamo v dolino.
Vojsko 2. dan
Sonce na planoti hitreje vzide kot v dolini. To smo danes na lastni koži občutili vsi gosti Doma Vojsko. Ker smo nekateri včeraj imeli težave s štetjem ovac, se to danes pozna na naših obrazih. Ampak nič hudega. Svež zrak na planoti nam bo dobro del. Po obveznem pozdravu soncu ter obilnemu zajtrku smo začeli spoznavati značilnosti regije, v katero smo včeraj zašli. Geografske, etnografske in, ne boste verjeli, tudi kulinarične. Dopoldne smo se preizkusili v izdelovanju pravih idrijskih žlikrofov, ki so »zaščitna znamka« mesta Idrije. Kot tudi nam dosti bolj poznane čipke, katerih skrivnost izdelave nam bo ostala skrita do samega odhoda domov. Po uspešnem »žlikrofanju« smo se odpravili k potoku Gačnik, kjer smo raziskovali biodiverziteto potoka, katerega voda oskrbuje vojskarsko planoto. Verjetno ni potrebno razlagati, da je voda zares čista, kar lahko potrdi tudi količina ulovljenih živalic. Seveda smo jih po kratkem pregledu spustili nazaj v svoje naravno okolje. Da nam pa čisto zares ne bi bilo dolgčas, smo se preizkusili tudi v športnem plezanju, lokostrelstvu in košarki na bližnjem mini igrišču. Težko pričakovana večerja je hitro minila in tudi šaljive igre zvečer so pripomogle, da so nam naši pogradi postali zvesti prijatelji in zavezniki do naslednjega dne. »An lip pazdrav szi Vajskega« – kot bi rekli domačini.
CŠOD VOJSKO – TABOR 8. a in c
Ni kaj, koledar je hotel, da smo se ravno na dan, ko Zofka kaže svoje vodene zobe, iz deževne Ivančne Gorice odpravili proti najvišje ležeči primorski vasi – Vojskem. Začetni kilometri in pogledi proti nebu nas niso navdajali z navdušenjem. Šele ko smo avtocesto zapustili pri Logatcu, nas je v daljavi pričakalo sonce. Vožnja do mesta z najstarejšim rudnikom živega srebra pri nas je hitro minila, nakar je sledil adrenalinski vzpon na planoto. Zvočni efekti v obliki krikov seveda niso izostali. Pogled na prepadno cesto je res osupljiv. No, prepadi so se nas usmilili in po 14 kilometrih vijuganja s prevelikim avtobusom smo prispeli na Vojsko. V domu sta nas sprejela upravnik in pedagoška vodja ter nam za začetek predstavila domski red in potek dela v prihajajočem tednu. Po namestitvi v obnovljene sobe je sledilo kosilo in priprava na začetek delovnega tedna. Nekateri od nas so poskušali izboljšati dosežke gospoda Hooda, Robina Hooda, drugi smo brusili pete po čudoviti okolici doma, tretji so krepili medsebojne prijateljske vezi v čisto pravem Vojskarskem Team Buildingu.
Zofkin »moker« dan bomo zaključili z nočnim sprehodom po vojskarski planoti.
