V petek, 11. 12. 2015 smo se članice in člani zgodovinskega krožka, tekmovalci za Cankarjevo priznanje in »značkarji« odpravili v kino. Izbrali smo film Sprehod po gozdu.
Glavni igralec Robert Redford živi sanjsko: ima družino, uspešno kariero, dovolj denarja, da si lahko veliko privošči. A nekega dne ugotovi, da to ni najbolj pomembno – njegovi »letniki« odhajajo in začne se spraševati, kaj zdaj. Sprehod v bližnjo okolico mu ponudi zamisel. Table, ki vabi na Apalaško pot, doslej ni opazil. Nenadoma pa …
Žena je presenečena in zaskrbljena – na to pot mu ne dovoli iti samemu! A, glej, »nesreča«! Na noro pot z Billom je pripravljen iti samo Stephen, ki nikakor ni v želenih okvirih, ki so za Billa in njegovo družino sprejemljivi.
Kljub vsemu se družno odpravita na pot. Nista ravno rosnih let, še manj v dobri kondiciji. A sta vztrajala!
Pošteno so nas nasmejali prizori odganjanja medvedov, njun beg pred preveč zgovorno in pokroviteljsko pohodnico, ki je – mimogrede – vsepovsod našla le napake in nesrečnežema »solila« pamet. Tudi vedno zaljubljeni Stephen bi jo kmalu skupil. »Gledati« za drugimi se tudi v Ameriki ne spodobi!
Naša junaka sta se ne poti »okopala«, zaplezala, izgubila hlače in še in še. Hja, trmasti Bill ni podlegel prijateljevemu predlogu, naj najameta avto. Celo vrniti ga je moral!!!
Žal pa je nekega dne prekipelo Billu. Sopotniku je predlagal, da se vrneta domov sredi poti. Soglasno sta se odločila za pot »nazaj« in to smo jima »zamerili«. Menimo, da bi morala vztrajati, četudi bi hodila še in še …
Kljub temu je imela pot pozitivne posledice: Bill je začel pisati knjigo, Stephen pa se sprašuje:
»Kaj zdaj sledi?«

Mnenja učenk in učencev:
– Film je imel močno sporočilo: starost ni ovira, človek mora biti aktiven do »poslednjega plamena«. (Sara, Lidija, Sandi, Žan, Luka, 9. b)
– Zelo smo se smejali in zabavali. (Leyla, 8. a)
– Film je bil zelo zanimiv in smešen. Hkrati je bil poučen, ker je govoril o vztrajnosti. (Klara, 8. a)
– Tako dolga pot in ti komaj hodiš?! Ali ni to noro? (Rami, 7. b)
– Film je bil prekratek, saj so bile dogodivščine obeh upokojencev tako zabavne, da bi jih gledala še dve uri. (Maruša, 7.b)
– V filmu je bilo polno smešnih »neumnosti«. Kar ne moreva verjeti, da sta jih tako izkušena gospoda počela. (Ema, Martina, 6. a)
– Naša pohodnika sta »ujela« medveda. Medveda njiju in ne obratno! Strašila sta s šotorom in medveda sta zbežala. (Lara, 6. a)
– V »prepadu« sta ugotavljala, koliko zvezd je na nebu – pravzaprav jih še nikoli nista opazovala. (Lan, 6.a)

Zapisali: Zlata Kastelic, mentorica zgodovinskega krožka, CT in učenke/učenci, ki so si ogledali film.